Intervju

Na velikonočno nedeljo, največji krščanski praznik, je voditelj dr. Jože Možina pred mikrofon povabili karizmatičnega duhovnika mlajše generacije p. dr. Andraža Arka iz reda frančiškanov. Z njim smo se pogovarjali pred »njegovo«, Plečnikovo cerkvijo sv. Cirila in Metoda za Bežigradom v Ljubljani, ki kot vse cerkve po svetu še ostaja zaprta. Dr. Arko je uvodoma delil svoj pogled na stanje epidemije, ki je seveda velika preizkušnja, hkrati pa priložnost za vpogled vase, za duhovno rast in preobrazbo, ne le vsakega od nas ampak tudi cerkve, ki jo teži veliko balasta in napak. Za družine, ki so sedaj veliko skupaj, je to nova priložnost za poglobitev oz. obuditev odnosov, pa tudi za celjenje ran iz preteklosti, ki so pač del življenja. Velika noč je za p. Andraža temeljno sporočilo, saj oznanja, da smrt nima zadnje besede, pač pa jo ima življenje. V pogovoru se p. Arko dotakne trpljenja kot nečesa, kar je neizbežno in čemur ni mogoče ubežati. V današnjem pogosto pomehkuženem svetu ljudje težimo le h končnemu rezultatu oz. uspehu, trnova pot do tega, ki jo predstavljajo preizkušnje, pa nam je pogosto pretežka, pravi dr. Arko in dodaja: »Imeti se fajn, uživati, biti super. Ampak do tega veselja lahko pridemo le, če sprejemamo tudi stiske, preizkušnje, trpljenje kot sestavni del našega življenja, še več, da nas kriza in preizkušnja preoblikujeta, da skozi trpljenje in preizkušnjo pridemo na nov, globlji nivo življenja.« Dr. Andraž Arko poudarja, da je treba »umreti« tudi v sebi, v svojem egu, da lahko potem korenito izboljšamo katerikoli odnos. Značilnost sodobnih ljudi je pogosto prevladujoča potreba po javni prepoznavnosti in veljavi, na primer na družbenih omrežjih. V ozadju te velike želje pa dr. Arko vidi hrepenenje po tem, da bi bil človek, posameznik, deležen potrditve, da bi mu nekdo končno povedal, da nekaj velja, da je prav naredil oz. da ga ima nekdo rad: »Sem 12 let duhovnik, pa sem v svojemu življenju že vse prevečkrat srečal ljudi, ki jim je manjkalo to, da bi jih nekdo potrdil in jim rekel, da jih ima rad.« Sedanja kriza zaradi epidemije poleg stisk prinaša tudi zglede, ki navdihujejo in dajejo upanje za prihodnost: »Mislim, da se preobraža, kar se sedaj dogaja, ko se odpirajo srca ljudi, ko grem onkraj sebičnosti svojega dobrega počutja in lahko pomagam drugemu.« Dr. Arko se na koncu dotakne tudi problema slovenske razdvojenosti, ki ga posebej žalosti. Meni, da smo maloštevilen narod, ki si tega ne more privoščiti, saj bomo preživeli le enotni.