Spomini

V Mariboru leta 1933 rojena hčerka s Primorske priseljenih staršev, obeh vnetih Sokolov, kot deklica med vojno doživi izgnanstvo družine v Bosno in Srbijo. Njena poznejša življenjska pot je tesno povezana z mariborskim gledališčem. Majda Emeršič je bila rojena v Mariboru leta 1933. Tako mamina kot očetova družina sta pribežali v Maribor s Primorske, ko je po koncu prve svetovne vojne pripadla Italiji. Majdina mama Mira Pipan in oče Ivan Živic, ki je imel v Mariboru gradbeno podjetje, sta bila med najbolj aktivnimi člani mariborskega in ruškega Sokola. Okupacija leta 1941 je družini prinesla ponovno izseljeništvo, tokrat v Bosno in v Srbijo, kjer je Majda z mamo, nonotom in nono Pipan ter mnogimi drugimi slovenskimi izgnanci preživela štiri vojna leta. Oče Ivan Živic je med vojno umrl v nacističnem delovnem taborišču v Nemčiji. Po vrnitvi v Maribor je Majda končala gimnazijo in študij na ljubljanski Pedagoški akademiji. Ves čas je bila tudi igralka v gledališki skupini v Rušah. Učila je na osnovnih in srednjih šolah v Rušah, v Selnici in pozneje v Mariboru. Dijake mariborske Avtomehanske šole je tako močno navdušila za gledališče, da so postali vneti obiskovalci predstav. Leta 1968 je direktor mariborske Drame, režiser Branko Gombač, Majdo Emeršič povabil v službo v Slovensko narodno gledališče v Mariboru. Obdobje v mariborskem teatru, ki je v šestdesetih in sedemdesetih letih preteklega stoletja doživljalo enega svojih vrhuncev, takrat se je rodilo tudi Borštnikovo srečanje, je Majdo Emeršič za vse življenje povezalo z vrsto izjemnih igralk in igralcev ter drugih gledaliških ustvarjalcev in sodelavcev. Njeni spomini na predstave in igralce tistega časa, na Arnolda Tovornika, Angelco Jenčič Jankovo, Janeza Klasinca, Mileno Muhičevo, Rada Pavalca, Volodjo Peera, Marjana Bačka in mnoge druge so v oddaji Spomini pospremljeni z odlomki predstav, ki jih hrani televizijski arhiv in ki bodo po pol stoletja znova obudili velike gledališke dosežke tistih dni v času, ko SNG Maribor praznuje svojo stoletnico. Po obdobju v gledališču je delovna pot Majdo Emeršič peljala v mariborske Sindikate, kjer je bila zadolžena za kulturo, potem pa v Mariborsko knjižnico, kjer je doživela upokojitev. V svojih spominih se Majda Emeršič posveti tudi svojemu življenjskemu sopotniku, arhitektu Vladu Emeršiču, ki je v timu arhitektov Komunaprojekta pomembno in vidno soustvarjal arhitekturno podobo sodobnega Maribora.